Rman, Achillea millefolium, sodi med najstarejše rastline, ki se uporabljajo v ljudski medicini. Pripisujejo se mu mnogi zdravilni učinki, zato je nepogrešljiv v zbirki domačih čajev. Njegova uporaba in priznanje zdravilnih lastnosti segata daleč nazaj v zgodovino. Njegovo latinsko ime Achillea nakazuje, da je to Ahilova rastlina. Grški mit pravi, da se je Ahil poslikal z barvo, v kateri je bil primešan Rman in tako postal neranljiv. Rman so nosili možje v boj zato, da bi ostali neporaženi in veličastni bojevniki, obenem pa so ga dajali na rane, da je blažil krvavitve in rane tudi hitreje zacelil.
V Sloveniji je Rman poznan po imenom Navadni rman in je precej razširjen. Najdemo ga na travnikih, ob robovih njiv, ob poteh in nasipih. Je trajnica, ki sodi v skupino košaric (Astereceae). Rman najprej požene liste. Po svojih listih je rman tudi dobil svoje ime – millefolium, kar v prevodu pomeni tisoč listen. Šele nato rman požene svoje steblo – žilavo, gladko in trdno. Na vrhu stebla se oblikujejo cvetni koški, ki so združeni v socvetju. Cvetovi rmana so beli ali pa nežno rožnati. Cveti vse od maja pa do prve slane.
V ljudskem zdravilstvu je znana raba proti vročini, prehladu, driski, napenjanju, zvišanemu krvnemu tlaku, za povrnitev teka, ob izostanku menstruacije in še posebej ob krčih in bolečinah ob menstruaciji, pri tegobah, kot so vnetje jajčnikov, protin, vrtoglavica, slabost, vnetje oči, migrena.
Najpogostejša uporaba je notranja, torej v obliki čaja. Tako pripravljenega ga uporabljamo proti želodčnim težavam, ki se pojavljajo v obliki krčev. Pitje rmanovega čaja ugodno vpliva tudi na dotok krvi v srce in urejanje kroženja krvi, s tem pa tudi na srčni utrip. Pitje čaja izboljšuje tudi našo odpornost, z pripravkom izpiramo rane in udarnine, pike žuželk. Čaj grgramo pri zobobolu.
Zaradi vsebnosti eteričnih olj, alkaloidov, grenčin, salicilne kisline in drugih bioaktivnih snovi je dobrodošel tudi pri pripravi naravnih zaščitnih sredstev za rastline.
Prispevek je pripravilo podjetje Galex, d.d.
