Prihaja sezona sonca, morja, bazenov, kopanja. Ob vseh poletnih radostih pa nas lahko preseneti vnetje ušesa. V večini primerov gre za vnetje zunanjega ušesa, ki ga zaradi povezave z vodo v tujini imenujejo kar »swimmer's ear« ali v prevodu »plavalčevo uho«. Zakaj pride do tovrstnega vnetja in na kakšen način lahko to preprečimo, izveste v nadaljevanju besedila.
Zunanje uho sestavljata uhelj in sluhovod. Sluhovod si lahko predstavljamo kot cev, ki je navzven odprta, na drugi strani pa zaprta z bobničem, ki ločuje zunanje uho od srednjega ušesa. Sestavljeno je iz zunanjega hrustančnega in notranjega kostnega ogrodja. Koža kostnega dela sluhovoda je zelo tanka in se nanj čvrsto prilega. Koža sluhovoda v hrustančnem delu je debelejša, saj vsebuje dlačne folikle, žleze lojnice in apokrine žleze. Slednje izločajo ušesno maslo, ki je hidrofobno (odbija vodo), rahlo kislo s pH okoli 6-6,5. Ušesno maslo ima tri pomembne vloge, deluje čistilno, mazilno in zaščitno. V ušesnem maslu se nabirajo odmrle kožne celice sluhovoda. Ušesno maslo vlaži in maže kožo sluhovoda in tako deluje zaščitno. Kožo sluhovoda in bobniča ščiti pred vdorom tujkov, insektov oz. prahu, ki ga ulovi na lepljivem maslu. S svojim nizkim pH deluje baktericidno. Vsebuje tudi encime, ki razgrajujejo bakterije in protitelesa skupine G, ki neposredno uničujejo patogene bakterije. Ušesno maslo običajno samo potuje navzven iz sluhovoda in čiščenje sluhovoda ni potrebno. V redkih primerih nastane t.i. ceruminalni čep (čep ušesnega masla).
Vnetje sluhovoda je poleti med kopalno sezono, neredko pa tudi izven sezone, najpogostejša vnetna bolezen ušes. Pojavlja se tako pri odraslih, kot pri otrocih. Pri slednjih opažamo porast vnetij v zadnjem obdobju, ko so pogostejši domači bazeni z vprašljivo bakteriološko neoporečnostjo vode. Po kopanju lahko zastane v sluhovodu voda, ki razmehča kožo. V kožo vdrejo patogeni, ki povzročijo vnetje. Nekateri ljudje so dovzetnejši za tovrstna vnetja, npr. tisti z anatomskimi posebnosti sluhovoda, tisti, pri katerih v sluhovodu zastaja preveč ušesnega masla ali tisti, ki si ušesa čistijo z vatiranimi paličicami. Več kot 90% vnetij povzročata dve bakteriji in sicer Pseudomonas aeruginosa in Staphylococcus aureus.
Glivično vnetje sluhovoda je redkejše in predstavlja le okoli 9% vnetij sluhovoda. Večja pogostnost tovrstnih vnetij je v vročem, vlažnem podnebju. Pogosteje glivično vnetje najdemo pri bolnikih s slabšo imunsko odpornostjo in diabetikih ter pri bolnikih, ki so bili dolgotrajno zdravljeni z lokalnimi antibiotiki, pri katerih nastopi kot sekundarna okužba. Pogostejše so pri uporabnikih slušnih aparatov. Etiološko povzročajo otomikozo glive vrste Aspergillus in Candida, druge precej redkeje. Težave so podobne kot pri bolnikih z difuznim vnetjem sluhovoda: močno je izraženo srbenje, občutek zamašenosti, gnojen izcedek, redko bolečina. Vnetje sluhovoda se pogosto prične s srbenjem v ušesu.
Praskanje in čiščenje z vatiranimi paličicami bolezen le poslabša, pojavi se huda bolečina. Vnetje navadno zajame površino celotnega sluhovoda. Koža je pordela, otečena, v sluhovodu pa je prisoten smrdeč gnojav izcedek. Vnetje se lahko širi na uhelj, pride tudi do vnetja vratnih bezgavk. Vnetje sluhovoda je bolezen, ki je lahko zelo boleča, vendar za sicer zdrave ljudi ni življenjsko ogrožajoča. Običajno vnetje sluhovoda prepozna in zdravi splošni zdravnik. Slednji včasih pošlje bolnika k specialistu otorinolaringologu, če oceni, da je potrebno uho očistiti. Zdravimo ga z antibiotičnimi kapljicami in kapljicami, ki zmanjšujejo oteklino. Včasih v sluhovod vstavljamo trakce, na katerega nanesemo ustrezno zdravilo. Bolečino lajšamo z analgetiki. Vnetje sluhovoda zdravimo približno en teden.
Kako se pred vnetjem sluhovoda pri kopanju najbolje zaščitimo? Narava je pravzaprav že sama poskrbela za najboljšo zaščito pred vnetji sluhovoda z ušesnim maslom. Slednje ima rahlo kisel pH in s tem ustvarja za razmnoževanje bakterij neugodno okolje. Hkrati masti sluhovod in preprečuje »mehčanje« kože zaradi zastoja vode. Poleg tega vsebuje tudi lizocime, encime, ki neposredno uničujejo bakterije. Običajno večina kopalcev nima težav z ušesi. Mašenje sluhovodov z zamaški ni potrebno. Po kopanju skušamo ušesa osušiti, da steče voda iz ušes. Pri tistih, ki se jim vnetja pojavljajo pogosto, preventivno v času kopanja svetujem uporabo ustreznih pripravkov, ki so mešanica alkohola in ocetne kisline, npr. Normison pršilo. Alkohol deluje razkuževalno in hitro osuši kožo, ocetna kislina pa vzpostavi naravni kislinski plašč kože. Dekspantenol, ki ga vsebuje, omogoči posebno zaščito in nego kože sluhovoda.
Odsvetujem uporabo vatiranih paličic ali drugih pripomočkov za »čiščenje« ušes. Z njimi lahko napravimo le škodo, največkrat pa sluhovodov ne očistimo, pač pa le potisnemo ceruminalne izločke globlje v sluhovod, kjer se zasušijo in strdijo. V redkih primerih se ušesno maslo iz sluhovoda ne izloča dovolj dobro in je potrebno izpiranje oz. čiščenje sluhovodov. Včasih je potrebno ukapavati sredstvo za raztapljanje ušesnega masla, npr. Cerustop. Slednji vsebuje številne aktivne sestavine ki vstopajo v ceruminalni čep in ga raztapljajo. Če se ceruminalni zamašek kljub temu ne odmaši, je smiselno poiskati pomoč pri izbranem zdravniku, ki bo uho poizkušal izprati. Ušesa s pomočjo vode ali pa z aspiracijo lahko odmaši tudi otorinolaringolog.
Redna uporaba slušnih aparatov povzroči, da se sluhovod ne zrači tako kot običajno. Za olivo ujet zrak postane precej bolj vlažen. Oliva povzroča stalen kontakt s kožo sluhovoda, ki je tako bolj podvržena vnetju. Vlaga in draženje kože ustvarjata ugodne razmere za nastanek bakterijskih ali glivičnih vnetij. Pri uporabnikih slušnih aparatov, ki imajo pogosto težave z vlaženjem in srbenjem sluhovoda, prav tako svetujem Normison pršilo, za nego sluhovodov pa lahko uporabljajo tudi olje, npr. mandljevo, parafinsko olje. V primeru luknjice v bobniču tovrstnih sredstev ne uporabljamo.
Aleš Matos, dr. med., spec. otorinolaringologije.
