Dnevne potrebe magnezija za mladino od 16 leta in odrasle znaša po priporočilih Nemške Zveze za prehrano od 300-400 mg Mg, kjer je potrebno upoštevati, da moški potrebujejo nekoliko večje količine magnezija kot ženske zaradi večje mase skeleta.
Za otroke do 4 leta se priporoča magnezij vnos 80 mg in do 15 leta od 120-300 mg dnevno. Dnevna potreba pri nosečnicah znašam 350 mg in za doječe 390 mg dnevno. V zadnjih mesecih nosečnosti priporočajo dodajanje magnezija zaradi preprečevanja prezgodnjih popadkov.
Magnezij - kdo ga potrebuje več?
Še posebno se priporočajo povečane količine dnevno zaužite količine magnezija pri sledečih skupinah:
- Športniki, ki utegnejo izgubiti večje količine magnezija med potenjem po povečani potrebi zaradi nevtralizacije odvečnih kislin.
- Diabetiki, ki izločajo večje količine magnezija z urinom.
- Starejši ljudje, ki zaužijejo premalo vode in tekočin ter se pomanjkljivo prehranjujejo.
- Ljudje, ki uživajo zdravila: aminoglikozide, cisplatin, ciklosporin, digoxin, oralna kontracepcijska sredstva, laksativa, glukokortikoide, diuretika in druge.
- Pacienti s srčnimi obolenji imajo večje potrebe po magneziju.
Znano je, da je samo organsko vezani magnezij v obliki citrata ali aspartata razpoložljiv na celičnemu nivoju in da se anorganske soli magnezija kot so magnezijev karbonat in oksid sicer resorbira v kri, vendar ni razpoložljiv ostalim tkivnim celicam.
Pri začasnih pomanjkanjih magnezija zaradi nizke vsebnosti v prehrani, se magnezij glede na potrebe uporablja iz kosti. S starostjo se zmanjša sposobnost nadomeščanja magnezija iz tkiv, kar pomeni povečano dnevno potrebo po magneziju pri starejših ljudeh. Pomanjkanja magnezija se pojavijo zlasti pri nepravilni prehrani in pri kroničnih obolenjih.
Pomanjkanje magnezija
Pri današnjih življenjskih pogojih in navadah so pomanjkanja magnezija zelo pogosta. Telo lahko dolgo časa kompenzira pomanjkanje magnezija s pomočjo izkoriščanja magnezija iz kostnih depojev in s pomočjo zmanjšanega izločanja magnezija skozi ledvica, ne da bi se pojavili večji patofiziološki učinki s kliničnimi simptomi. Pri dolgotrajni zmanjšani oskrbi in dodatni izgubi magnezija preko ledvic in kože, pa se pojavijo naslednji simptomi pomanjkanja:
- Pritisk v glavi, vrtoglavica, omotičnost, zaspanost, nervoza, padec koncentracije migrena, glavobol.
- Motnje v ritmu delovanja srca.
- Krči mišic obraza, vratu in lopatic, krči vzdolž celotne hrbtenice, v področju želodca in črevesja, sečnih poti, maternice, stegen, meč, podplatov in prstov na nogi.
- Občutek gluhosti mišic, parestezija.
- Hipertonija.
Pri človeku se kaže pomanjkanje magnezija s simptomi povišane nevro-mišične vzdražljivosti, ki vodijo do mišičnih napetosti, krčev, motenj srčnega ritma, hipertonije in splošno do slike obolenja latentne tetanije (Durlach, 1988, Rude, 1998).
Magnezij in obolenja
Novejše raziskave so pokazale pomembnost magnezija v homeostazi oziroma presnovi kostnega tkiva. Največji delež magnezija v telesu se nahaja prav v kosteh, kjer se ob pomanjkanju magnezija v dnevni oskrbi s hrano lahko aktivira 1/3 od celote vsebovanega magnezija.
Pri dolgotrajni pomanjkljivi oskrbi magnezija s prehrano, magnezij neposredno prispeva k nastanku osteoporoze
Še posebej pomembno je delovanje pomanjkanja magnezija v pojačanem delovanju stresa.
Že dolgo je poznana zveza med pojavom glavobola in pomanjkanjem magnezija. Značilen simptom za prisotnost pomanjkanja magnezija je trzanje obraznih mišic pri dotikanju določenih živcev pred uhljem. Tudi živčno mišično vzdraženje v področju plečke in glave s posledičnimi glavoboli so posledice pomanjkanja magnezija (Durlach, 1988).
Epidemiološke raziskave so pokazale, da so velik pomen visokih koncentracij magnezija v serumu za srčno-žilni sistem, kjer so v ARIC-raziskavi pri ženskah lahko pokazali močno zmanjšani riziko srčno-ožilnih obolenj (Liao in sod., 1998).
Prav tako pa ima povečana oskrba z magnezijem važno terapevtsko vlogo pri obolenjih srca in ožilja (Schechter, 2003).
Vloga magnezija pri diabetikih
Posebno važno vlogo pa igra oskrba magnezija pri preprečevanju pojava diabetesa tip 2 in pri omilitvi simptomov ter izboljšanju regulacije krvnega sladkorja (Barbagallo in sod., 2007). Obsežne epidemiološke razskave so pokazale, da se z zmanjšanjem vsebnosti magnezija v hrani povečuje riziko za diabetes tip 2 in pojav metaboličnega sindroma (Lopez-Ridaura in sod., 2004; Song in sod., 2005). Oskrba z magnezijem vpliva pozitivno na potek obolenja pri klinično manifestiranemu obolenju diabetes typ-a 2, ker je zadostna količina magnezija važna za normalno delovanje inzulina. Številne raziskave ob dodajanju magnezija pri diabetičnih bolnikih so potrdile izboljšano delovanje inzulina (Larsson in Wolk, 2007).
Povprečna prehrana diabetikov je zelo skromna glede oskrbe magnezija še zlasti zaradi zmanjšanega uživanja kruha in drugih živil iz žitaric. Dnevna potreba po magneziju pa je pri diabetičnih bolnikih povečana zaradi povečanega izločanja urina in acidoze, kar še povečuje izločanje in izgubo magnezija iz telesa.
Pomanjkanje magnezija po najnovejših raziskavah povečuje tudi pojav vnetnih procesov, ki vodijo do poškodb stene ožilja.
Oskrba z magnezijem
Magnezij zaradi splošnega znanja o njegovem pomanjkanju med prebivalstvom smatramo kot rizični dejavnik za številna obolenja. Zato je pravilna oskrba z magnezijem priporočljiva za izravnavo pomanjkanja tako pri zdravih kot bolnih ljudeh.
"Magnezij se nahaja v številnih hranilih, največ pa ga
bomo našli v zeleni listnati zelenjavi, recimo v špinači
ali rukoli, saj je magnezij sestavni del klorofila. Poleg
tega magnezij vsebujejo tudi nekateri oreščki, na
primer arašidi, ovseni in drugi kosmiči, soja, bučnice,
koruza, fižol ter suho sadje. Zelo bogat vir magnezija
so tudi alge."
Za vzpostavitev normalne koncentracije magnezija v medcelični tekočini, je potrebno nadomestiti izgube magnezija najprej v kostnem tkivu. Priporoča se najmanj 4 tedensko dodajanje dnevno 300 mg priporočene količine magnezija (WHO, 2008) in sicer v obliki organsko vezane soli (magnezijev citrat), ki je razpoložljiv tudi na celičnem nivoju (Walker in sod., 2003).
Dr. L.Krušič in Dr. A.Krušič-Kaplja