"Danes se počutim depresivno."
Ali je to že depresija? Ali smo le žalostni? Kako se izmotati iz te depresivne zagate?
V pomoč vsem, ki trpijo za depresijo, bomo pogledali kaj depresija pravzaprav je. Okoli 10% to 20% ljudi (predvsem v 20ih letih) trpi za depresijo. Pogledali bomo kateri so znaki depresije (kako depresijo prepoznamo), katere so vrste depresije in, najpomembneje, kako depresijo zdravimo:
Kaj je depresija?
Depresija je kompleksno in resno duševno stanje, ki vpliva na čustveno, kognitivno in telesno dobro počutje posameznika. Gre za pogosto motnjo razpoloženja, ki se kaže z intenzivnim občutkom žalosti, izgube zanimanja za običajne dejavnosti, motnjami spanja, težavami s koncentracijo, izgubo energije ter spremembami v apetitu.
Potrebno je razlikovati med žalostjo in depresijo. Žalost prihaja v valovih, pri depresiji pa morajo simptomi trajati vsaj dva tedna in morajo predstavljati spremembo glede na prejšnjo raven počutja. Razlika je tudi v tem, da se v žalosti običajno ohrani samospoštovanje, pri hudi depresiji pa so pogosti občutki ničvrednosti in gnusa do samega sebe, kar lahko vodi tudi v destruktivne misli osredotočene na konec življenja.
Depresija se lahko pojavi kadarkoli, vendar se v povprečju prvič pojavi v poznih najstniških letih do srednjih 20 let.
Depresija lahko bistveno vpliva na posameznikovo sposobnost opravljanja vsakodnevnih nalog in vodi v zmanjšanje kakovosti življenja, prizadene pa lahko vsakogar – tudi osebo, za katero se zdi, da živi v relativno idealnih okoliščinah.
Pogostnost depresije
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) se približno 10% prebivalcev Evrope sooča z depresijo, pojavnost depresije pa je v stalnem porastu. Zaskrbljujoč je tudi podatek o pogostosti depresije med mladostniki; po ocenah WHO naj bi imelo simptome depresije 10-20% mladostnikov.
Ženske doživijo depresijo pogosteje kot moški. Nekatere študije kažejo, da bo ena tretjina žensk v življenju doživela depresivno epizodo. Moški se pregovorno manj ukvarjajo s svojimi čustvi, se o čustvenih težavah ne pogovarjajo in ne iščejo pomoči, zato je verjetnost, da simptomi depresije ostajajo nediagnosticirani, pri njih večja.
Stopnja dednosti depresije med sorodniki v prvem kolenu (starši/otroci/bratje in sestre) je visoka in znaša približno 40%.
Znaki depresije
Simptomi depresije se lahko razlikujejo od osebe do osebe, vendar običajno vključujejo občutke žalosti, obupa, občutka praznine, krivde, nizke samopodobe in pomanjkanja samozavesti, lahko pa tudi anksioznosti, nemira, jeze in razdražljivosti. Posameznik se lahko sooča tudi s težavami pri odločanju, z nespečnostjo ali prekomernim spanjem, z zmanjšanjem zanimanja in užitka v dejavnostih, s socialno izolacijo, z utrujenostjo in pomanjkanjem energije, z nepojasnjenimi telesnimi težavami, kot so bolečine (v hrbtu, glavobol..), lahko pa se pojavijo tudi misli o smrti ali samomoru.
Način izražanja simptomov in vedenje se pri moških oz. ženskah z depresijo lahko razlikuje; moški (pa tudi nekatere ženske) lahko npr. kažejo simptome jeze in razdražljivosti, verjetneje pa je tudi, da se bodo moški za obvladovanje depresije prej zatekli k alkoholu ali ali k drogam.
Vzroki depresije
Depresija je motnja, ki jo lahko povzročijo različni dejavniki, vključno z genetiko, hormonskimi spremembami (nosečnost, težave s ščitnico, menopavza..), nevrokemičnimi neravnovesji v možganih, okoljskimi dejavniki med katere spadajo stres in pretekli travmatičnimi dogodki, pomembna pa je tudi osebnostna naravnanost; depresiji so pogosteje izpostavljeni ljudje z nizko samopodobo in pesimisti.
Vrste depresije
Obstaja več vrst depresij, ki se lahko kažejo na različne načine.
Klinična depresija
- je najpogostejša oblika depresije. Zaznamujejo jo dolgotrajna obdobja globoke žalosti, izgube zanimanja za običajne dejavnosti, izguba energije, težave s spanjem, spremembe v apetitu, ter težave s koncentracijo in odločanjem. Traja lahko več tednov ali mesecev.
Distimija
- je dolgotrajna, blaga oblika depresije, ki traja najmanj dve leti. Simptomi so podobni klinični depresiji, vendar so manj izraziti.
Sezonska afektivna motnja (SAD)
- je depresija, ki se pojavlja ob določenih letnih časih, navadno pozimi. Povezana je z zmanjšano izpostavljenostjo sončni svetlobi. Simptomi se lahko razlikujejo, vendar običajno vključujejo žalost, utrujenost, povečan apetit in potrebo po večji količini spanja.
Bipolarna motnja,
- znana tudi kot manično-depresivna motnja vključuje ciklično izmenjavo obdobij depresije in manije. Med depresivnimi epizodami se pojavljajo simptomi, podobni klinični depresiji, med maničnimi epizodami pa oseba doživlja intenzivno razpoloženje, ki ga spremlja povečana energija in impulzivno vedenje.
Perinatalna (predporodna oz. poporodna) depresija
- je motnja razpoloženja, ki lahko prizadene ženske med nosečnostjo in po porodu. Beseda "perinatalno" se nanaša na čas pred in po rojstvu otroka. Perinatalna depresija vključuje depresijo, ki se začne med nosečnostjo (imenovano predporodna depresija) in depresijo, ki se začne po rojstvu otroka (imenovana poporodna depresija).
Matere s perinatalno depresijo doživljajo občutke izjemne žalosti, tesnobe, brezupa in utrujenosti, vključno z izgubo zanimanja za dojenčka, motnjami spanja in težavami s koncentracijo, kar lahko znatno oteži opravljanje vsakodnevnih nalog, vključno s skrbjo zase in za druge. Potrebno je razlikovati med blagimi spremembami razpoloženja in občutki skrbi, nesreče in izčrpanosti, ki jih mnoge ženske občutijo v prvih 2 tednih po rojstvu otroka, in med depresijo. Dojenčki potrebujejo 24-urno nego, zato je normalno, da se matere včasih počutijo utrujene ali preobremenjene.
Če so spremembe razpoloženja in občutki tesnobe ali nezadovoljstva hudi ali če trajajo dlje kot 2 tedna pa lahko govorimo o poporodni depresiji.
Perinatalna depresija nima enega samega vzroka. Raziskave kažejo, da perinatalno depresijo povzroča kombinacija genetskih in okoljskih dejavnikov. Življenjski stres (na primer zahteve v službi ali izkušnje preteklih travm), fizične in čustvene zahteve pri rojevanju otroka in skrbi za novorojenčka ter spremembe v hormonih, ki se pojavijo med nosečnostjo in po njej, lahko prispevajo k razvoju perinatalne depresije. Poleg tega so ženske izpostavljene večjemu tveganju za razvoj perinatalne depresije, če imajo osebno ali družinsko anamnezo depresije ali bipolarne motnje ali če so med prejšnjo nosečnostjo doživele perinatalno depresijo.
Zdravljenje depresije
Zdravljenje depresije je prilagojeno posamezniku in običajno vključuje kombinacijo terapije, zdravil in sprememb življenjskega sloga. Pomembno je, da se oseba, ki se sooča z depresijo, posvetuje s strokovnjakom, kot je psihiater ali psiholog, ki lahko opravi ustrezno oceno in svetuje najprimernejši način zdravljenja.
Najpogostejši pristopi k zdravljenju depresij:
- Psihoterapija je ena od najpogosteje uporabljenih oblik zdravljenja depresije. Kognitivno-vedenjska terapija (KVT) je ena izmed najbolj preučevanih in učinkovitih oblik terapije pri depresiji; osredotoča se na prepoznavanje in spreminjanje negativnih miselnih vzorcev ter spodbuja spremembo vedenja in obvladovanje stresnih situacij. Medikamentozno zdravljenje depresije z antidepresivi, ki jih za bolnika individualno predpiše zdravnik. Za blažje oblike depresije so kot (dodatna) samopomoč v lekarnah na voljo tudi homeopatska zdravila. Spremembe življenjskega sloga, kot so redna telesna aktivnost, zdrava prehrana, dovolj spanja, izogibanje alkoholu in drogam ter vzpostavljanje podpornih socialnih stikov lahko pomagajo pri obvladovanju depresije.
Zdravljenje depresije z antidepresivi
Medikamentozno zdravljenje depresije vključuje uporabo zdravil namenjenih uravnavanju razpoloženja in lajšanju simptomov depresije.
Antidepresivi so zdravila, ki se običajno uporabljajo za zdravljenje depresije. Delujejo tako, da spremenijo način na katerega možgani proizvajajo ali uporabljajo določene kemikalije, povezane z razpoloženjem ali stresom. Antidepresivi lahko povzročijo določeno izboljšanje v prvem tednu ali dveh uporabe, vendar bo več koristi morda vidne šele po dveh do treh mesecih. Če pacient po nekaj tednih ne občuti izboljšanja ali ga sploh ni, lahko njegov psihiater spremeni odmerek zdravila ali pa spremeni terapijo. Psihiatri običajno priporočajo, da bolniki nadaljujejo z jemanjem zdravil šest ali več mesecev po izboljšanju simptomov. Pri nekaterih ljudeh z visokim tveganjem se lahko predlaga dolgotrajnejše vzdrževalno zdravljenje, da se zmanjša tveganje za prihodnje epizode
Obstaja več vrst antidepresivov, ki v možganih delujejo na različne načine, npr.: selektivni inhibitorji ponovnega privzema serotonina (SSRI), selektivni inhibitorji ponovnega privzema serotonina in noradrenalina (SNRI) ter triciklični antidepresivi (TCA). Vsaka vrsta antidepresiva ima svoje prednosti in svoje neželene učinke. Med pogostimi neželenimi učinki so slabost, glavobol, motnje spanja, sprememba telesne teže, zmanjšana spolna želja in motnje prebave. Izbira pravega zdravila je individualna, upoštevajo se simptomi, zdravstveno stanje in pretekli odzivi na zdravljenje. Bolnike vseh starosti, ki jemljejo antidepresive, je treba skrbno spremljati, zlasti v prvih nekaj tednih zdravljenja.
Homeopatija kot oblika pomoči pri depresiji
Homeopatska zdravila so lahko v pomoč pri zdravljenju blažjih oblik depresije. Delujejo po načelu homeopatije, da se podobno zdravi s podobnim, kar pomeni, da se uporabljajo zelo razredčene in potencirane naravne učinkovine, ki bi pri zdravi osebi povzročile podobne simptome, kot jih ima bolnik. Prednost homeopatskih zdravil je v dejstvu, da nimajo neželenih učinkov, kar je še posebej pomembno za nosečnice, doječe matere in za mladostnike. Prednost homeopatskih zdravil pa je tudi ta, da se lahko kombinirajo z drugimi vrstami terapij, tudi s klasičnimi zdravili.
Homeopatsko zdravilo Psystabila, ki je na voljo v lekarnah nudi pomoč pri doseganju mentalne stabilnosti v času povečanih čustvenih obremenitev. Sinergija učinkovin ki jih vsebuje zdravilo vzpostavlja psihofizično ravnotežje in nagovarja stanja vseh vrst strahu, tesnobe in nemira ter je v pomoč pri izčrpanosti, pomanjkanju koncentracije, v stanju žalosti, nihanja razpoloženja, pri razdražljivosti in pri nespečnosti. Več....(link)
Čas, ki ga živimo, pred nas stalno postavlja nove izzive in ovire, najsi bo to naporna kariera, zahtevno starševstvo, izpiti, bolezen, nenazadnje soočanje s posledicami poplavne ujme, katere priča smo bili nedavno in še in še. V trenutkih stiske je neprecenljiva podpora bližnjih, ko pa je ta le prehuda, si dovolimo poseči tudi po dodatni pomoči, ki je na voljo v okviru našega zdravstvenega sistema.
Potrudimo se preseči stigmo, da se o psihičnih težavah ne govori na glas in upoštevajmo slogan prve nacionalne kampanje proti stigmatizaciji duševnega zdravja v Sloveniji: »Nisi okej? Povej naprej«. Pravočasno je potrebno poiskati pomoč, saj obstajajo rešitve, med katerimi lahko vsak zase najde tisto, ki bo zanj ustrezna in učinkovita.
Vsak posameznik naj po lastni odgovornosti presodi svojo odločitev za homeopatsko zdravljenje. Za samozdravljenje se smemo odločati le v primeru običajnih težav in vsakdanjih bolezni. Ta priporočila pod nobenim pogojem ne nadomeščajo nasveta in pregleda pri zdravniku. Pri težjih ali trajnejših zdravstvenih težavah je potrebno poiskati zdravniško pomoč.
Če ste v stiski ali razmišljate o samomoru, pokličite!
Klic v duševni stiski Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana: (01) 520-99-00 (med 19.00 in 7.00 uro)
Telefon za otroke in mladostnike TOM: 116 111 (med 12.00 in 20.00 uro)
Viri:
https://www.psychiatry.org/patients-families/depression/what-is-depression
https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/depression/symptoms-causes/syc-20356007
https://www.nimh.nih.gov/health/topics/depression
https://nisiokejpovejnaprej.si/
https://www.zadusevnozdravje.si/
Besedilo je pripravilo podjetje Pharmana d.o.o., Cesta na Brdo 100, Ljubljana.
