V današnjem hitrem tempu življenja, z veliko količino vsakodnevnega stresa, nekakovostne prehrane in izpostavljenosti različnim škodljivim snovem, je človeško telo bolj dovzetno za različne bolezni, med drugim tudi za glivične okužbe. Njihov pojav je tesno povezan s stanjem imunskega sistema, zato so najbolj izpostavljeni ljudje s slabšo imunostjo, kot so sladkorni bolniki, ljudje na terapiji z antibiotiki, citostatiki ali tisti z imunsko pomanjkljivostjo.
Najpogostejše glivične okužbe so glivične okužbe kože. Imenujejo se dermatomikoze, povzročajo pa jih dermatofiti (glivice iz rodu Microsporum, Trichophyton in Epidermophyton), kvasovke in nekoliko redkeje plesni. Poleg kože, nohtov in lasišča lahko prizadenejo tudi sluznice različnih delov telesa, kot so sluznica ustne votline, sluznica genitalnega predela in celo sluznica sinusov. Dermatomikoze so najpogosteje lokalizirane na delih telesa, kjer se koža drgne ob kožo. Ti predeli so pazduhe, predel pod dojkami in med prsti na nogah ter tudi rokah.
Tinea - najpogostejša oblika glivične okužbe
Najpogostejšo obliko glivične okužbe, imenovano tinea, povzroča Trichophyton.
Tinea pedis (na stopalih) in tinea manus (na rokah) se začneta s srbenjem kože in pekočim občutkom predvsem med prsti na nogah. Koža je suha, pordela in prekrita z luskami. Pri težjih oblikah koža poči, pojavijo se bolečine in poveča se možnost sekundarne bakterijske okužbe. Na nastanek ugodno vpliva vlažno okolje predvsem povečano potenje. To je tudi razlog, da se ta dermatomikoza pogosto pojavlja pri ljudeh, ki večinoma nosijo zaprto obutev. Pojavi se tudi pri športnikih, zato jo imenujemo tudi »atletsko stopalo«.
Poleg kože se lahko glivična okužba pojavi tudi na lasišču – tinea capitis. Za površinsko okužbo, ki se pojavlja pogosteje, so značilna žarišča v velikosti kovanca, prekrita z drobnimi luskami in neenakomerno polomljenimi lasmi. Globoka dermatomikoza lasišča, ki se pojavlja redkeje, pa se kaže s pojavom mehurčkov z gnojno vsebino.
Drugi dve oblik sta še tinea corporis in tinea unguium.
Onihomikoza
Onihomikoza je kronična glivična okužba nohtov na rokah in/ali nogah, ki vodi do uničenja nohtne plošče, predvsem na nohtih nog. Bolezen prizadene tako moške kot ženske, pojavlja pa se pogosteje na nogah kot na rokah. Ocenjuje se, da 25 odstotkov odraslih trpi za glivično okužbo nohtov.
Najpogostejši povzročitelji onihomikoze so glivice iz rodu Trichophyton, Candida, plesni, redkeje Epidermophyton. Glivice se prenašajo v stiku s človekom ali živalmi, pa tudi preko različnih predmetov (tla, po katerih hodimo, skupni copati, brisače ali manikirni pripomočki). Spore gliv so zelo odporne in lahko dolgo časa živijo na vlažnih površinah. Obstojne so lahko tudi do več let.
Poleg genetske predispozicije k razvoju bolezni prispevajo deformacije stopal, dolgotrajno nošenje zaprtih čevljev, slaba higiena stopal, sladkorna bolezen in druge presnovne motnje ter nogavice iz sintetičnih materialov, ki zadržujejo vlago in spodbujajo razvoj glivic.
Glivice sprva prizadenejo le površino nohta, sčasoma pa lahko prodrejo globoko v noht, celo v njegovo korenino. Okužen noht je značilnega videza: rumenkaste ali rjavkaste barve, zadebeljen in spremenjene oblike. Če ga ne zdravimo, noht vedno bolj propada, začnejo se ločevati koščki, noht lahko popolnoma izpade.
Zdravljenje glivičnih okužb
Način zdravljenja glivične okužbe je odvisen od lokalizacije sprememb, resnosti klinične slike in imunskega stanja bolnika. Izvaja se z zdravili, ki uničujejo ali preprečujejo rast glivic (antimikotiki). Med najpogostejše lokalne antimikotike, ki so na voljo v obliki kreme, gela, mazila ali raztopine, so derivati nistatina, imidazola in triazola (ekonazol, ketokonazol, klotrimazol, mikonazol in bifonazol) ter pripravki, ki vsebujejo terbinafin, naftifin in amorolfin.
Za zdravljenj glivic na nohtih pa se priporočajo zdravila brez recepta v obliki laka. Slednja veljajo za zelo učinkovita, saj v primerjavi s kremami in geli ostanejo na okuženem mestu veliko dlje časa in prodrejo globoko v noht.
Pri zdravljenju uporabljamo v večini primerov lokalno terapijo, v težjih primerih pa sistemsko. Kombinirano terapijo uporabimo kadar je okužba prizadela več kot 50 odstotkov nohtne plošče ter je okužen tudi matriks nohta). Možna pa je tudi mehanska ali kemična odstranitev nohtne plošče.
Glede na to, da so nekateri lokalni antimikotiki (ketokonazol, klotrimazol, bifonazol, naftifin in amorolfin) registrirani kot zdravila brez recepta, mora samozdravljenje s tovrstnimi pripravki vsekakor vključevati posvet s farmacevtom o farmakoloških in nefarmakoloških ukrepih zdravljenja. Čeprav je osnova diagnostike glivičnih okužb vključuje odvzem vzorca (iz spremenjene kože, sluznice, nohta ali lasišča) in identifikacijo povzročitelja, bolniki običajno najprej poiščejo pomoč v lekarni brez predhodnega dermatološki pregled.
Zdravniki so zelo previdni pri predpisovanju peroralnih antimikotikov, saj lahko ta skupina zdravil kot stranski učinek povzroči zvišanje jetrnih encimov ter holesterola in trigliceridov v krvi. Zato se pred uvedbo sistemske terapije rutinsko predpisujejo določene preiskave. Pri sistemskem proti glivičnem zdravljenju je pomembno, da bolniku pojasnimo, da je zdravljenje skoraj vedno dolgotrajno, da je trajanje zdravljenja odvisno od lokalizacije spremembe in klinične slike ter da je treba zdravila jemati natančno po navodilih zdravnika.
Kako si lahko pomagamo sami?
Kot smo že navedli, so v lekarni v prosti prodaji na voljo kreme in zdravilni laki z antimikotičnimi sestavinami. Dodatno pa si lahko pomagate tudi z dermalno raztopino Ofenosept. To je zdravilo je namenjeno lokalni proti glivični terapiji. Uporabljate ga na način, da popršite obolelo kožo in pustite, da se posuši, večkrat na dan. Zdravilo Ofenosept tudi preprečuje sekundarne bakterijske okužbe, ki so pogoste, ko koža zaradi glivične okužbe poči.
Pred uporabo natančno preberite navodilo! O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.
Prispevek je pripravilo podjetje OPH OKTAL PHARMA d.o.o..
