V razvitem svetu ima v povprečju kar polovica odrasle populacije prekomerno telesno težo.
To so ljudje z indeksom telesne mase (ITM) večjim od 25 kg/m2, od teh pa jih je četrtina celo predebelih (ITM večji od 30 kg/m2). To pomeni, da znaša delež debelih ljudi približno 12,5 % odrasle populacije razvitega sveta, kar pomeni preneseno na Slovenijo okrog 250.000 potencialno ogroženih prebivalcev z zapleti kot posledice debelosti.
Z naraščanjem telesne mase se večata nagnjenost in pojavnost mnogih kroničnih bolezni kot so arterijska hipertenzija ali povišan krvni tlak in z njim povezani srčno-žilni zapleti, sladkorna bolezen ali diabetes, osteoartroza itn. Neka raziskava je pokazala, da je hipertenzija pri 78 % moških ter 65 % ženskah povezana z debelostjo, prav tako pa je debelost eden od pomembnejših vzrokov za razvoj diabetesa tipa 2.
Pomen centralnega tipa debelosti
Močno ogroženost za razvoj hipertenzije (kljub morebitnemu normalnemu ITM) predstavlja še posebno preveliko razmerje med obsegom pasu in bokov. Tu govorimo o moških z razmerjem večjim od 0,95 in ženskah, pri katerih je razmerje večje od 0,85. Tudi obseg pasu, ki pri moških naj ne bi presegel 102 cm, pri ženskah pa 88 cm, pomembno vpliva na razvoj bolezenskih zapletov.
Trebušna debelost oz. jabolčni tip debelosti predstavlja večje tveganje za zaplete, povezane z debelostjo. Visceralno maščevje je namreč presnovno bolj aktivno od podkožnega, sproščanje večjih količin prostih maščobnih kislin v krvni obtok pa lahko povzroči trigliceridemijo in hiperinzulinemijo ter posledično odpornost na inzulin in razvoj dismetabolnega sindroma. Debelost kot posledica sedečega načina življenja je torej pomemben oblikovalec dismetabolnega sindroma in sladkorne bolezni tipa 2.
Več je maščevja, več citokinov se sprosti
Maščobno tkivo ni namenjeno le shranjevanju maščobnih zalog, temveč predstavlja tudi pomemben sekrecijski organ. Maščobne celice ali adipociti izločajo adipocitokine kot so npr. leptin, angiotenzinogen, TNF-α, adiponektin, rezistin itn., za katere je znano, da se vpletajo v nastanek metabolnih in srčno-žilnih zapletov kot posledice debelosti.
Pri debelih ljudeh je razmerje leptina in adiponektina v krvi porušeno (preveč leptina in premalo koristnega adiponektina). Leptin ne uravnava le energetske bilance, temveč povzroča tudi vnetja ter spodbuja razgradnjo sklepnega hrustanca, nasprotno delujoči adiponektin pa inhibira encime, ki stimulirajo razgradnjo hrustanca, in deluje protivnetno. Na uravnavanje telesne mase pomembno vplivata tudi grelin, tako imenovani hormon lakote, in oreksin.
Inzulin torej ni edini igralec pri uravnavanju telesne mase, a je zagotovo ključen. Poleg spodaj opisanega vpliva inzulina na razvoj debelosti je potrebno omeniti tudi njegov učinek na simpatično živčevje. Znano je, da inzulin in leptin povečujeta dejavnost simpatika, kar neposredno vpliva tudi na delovanje srca in ožilja. Aktivirata namreč renin-angiotenzin-aldosteronski sistem (RAAS), zaradi česar se resorpcija natrija in vode v ledvicah poveča, to pa povzroča postopni nastanek arterijske hipertenzije.
Normalna telesna teža zmanjša tveganje za pojav srčno-žilnih ter drugih kroničnih bolezni v celoti in tako izboljša kakovost življenja. Normalizirajo ali vsaj izboljšajo se povišan krvni tlak, toleranca za krvni sladkor ter vrednosti maščob v krvi. Obremenitev levega srčnega prekata se zmanjša, prav tako nagnjenost k nastajanju krvnih strdkov, kar vse pomembno vpliva na generalno zmanjšanje srčno-žilne ogroženosti.
Zmanjšanje telesne mase je pogosto težko doseči, vzdrževati priporočeno telesno težo pa še težje
Telesno maso zmanjšujemo z zmanjšanjem vnosa energije in njeno zvečano porabo. Za najučinkovitejše programe za zmanjšanje telesne teže z dolgotrajnim učinkom so se izkazali celostni programi, ki vključujejo tudi spremembo življenjskih navad. Te je namreč potrebno spremeniti v smeri vnosa raznovrstne, uravnotežene in nizkokalorične prehrane ter redne povečane telesne dejavnosti. Vendar pa se je zaenkrat tudi takšen aktivni pristop le pri 50 do 70 % ljudi izkazal za prehodno uspešnega.
Zdrava hrana naj bo uravnotežena in raznovrstna.
Ogljikovi hidrati naj pokrijejo približno 55 – 75 % dnevnih energijskih potreb. Priporočamo predvsem neprečiščena žita in žitne izdelke z nizkim glikemičnim indeksom (GI). GI predstavlja stopnjo, s katero posamezno hranilo vpliva na raven krvnega sladkorja v telesu neposredno po njegovem zaužitju. Nepredelana žita vsebujejo kompleksnejše ogljikove hidrate, oligosaharide in polisaharide, ki se v prebavnem traktu počasneje razgrajujejo na enostavne monosaharide, ki se zato z zakasnitvijo vsrkavajo v kri. S tem se v krvi ohranja tudi enakomernejša raven inzulina, hormona, ki sicer uravnava nivo krvnega sladkorja v krvnem obtoku.
Na izločanje inzulina vpliva raven glukoze v krvi
Če je ta previsoka, se iz trebušne slinavke nemudoma sprosti hormon inzulin, ki poskrbi za hiter prehod glukoze v maščobno tkivo in skladiščenje odvečne energije v obliki maščevja. Za enakomernejšo raven glukoze v krvi je torej ključna sestava zaužitega obroka. Prevelika in prepogosta nihanja ravni glukoze in inzulina v krvi vodijo do nenehne lakote in kaj kmalu tudi do debelosti.
Obroki naj vsebuje veliko sadja in zelenjave ter malo maščob
Poskrbeti je potrebno, da delež maščob v prehrani ne predstavlja več kot 15 – 30 % celokupne potrebe po energiji. Privoščiti si moramo čim več živil, ki jih sestavljajo nenasičene maščobne kisline, omega-3 in omega-6 maščobne kisline. Pozorni bodimo tudi na njihovo pravilno razmerje, ki je po priporočilih strokovnjakov 1 : 5 v korist omega-6. Eskimi, pri katerih so raziskave pokazale bistveno nižje vrednosti lipidov v krvi kot pri povprečnem Evropejcu, pri sestavljanju svojih dnevnih jedilnikov upoštevajo zgoraj omenjeno pravilo ter imajo tudi dokazano nižjo pojavnost srčno-žilnih obolenj v primerjavi z nekaterimi drugimi evropskimi narodi. In to kljub temu, da se prehranjujejo z mesom rib, tjulnjev in kitov, ki je bogato z energijo v obliki maščob, hkrati pa jedo malo svežega sadja in zelenjave. Večkrat nenasičene maščobne kisline omega-3, ki jih kontinentalnemu Evropejcu pogosto primanjkuje, so sestavni del celičnih membran in predstopnja tkivnih hormonov eikozanoidov, ki jim pripisujejo ugodno delovanje na srce in ožilje.
Beljakovine v prehrani naj predstavljajo le 10 – 15 % energijske vrednosti obroka.
Alkoholne pijače vsebujejo veliko kalorij, zato naj bo pitje le-teh zmerno. Prav tako vnos soli.
Pomembna je tudi skrb za pravilen vnos mikrohranil kot so vitamini, minerali in oligoelementi. Raziskave so pokazale, da pomanjkanje vitamina D zavira izločanje inzulina iz trebušne slinavke, kar lahko vpliva na razvoj glukozne intolerance ter posledično diabetesa.
Redna in zmerna telesna dejavnost je ključna tako za zmanjšanje telesne mase kot tudi za vzdrževanje zdrave telesne teže. Priporočamo vsaj 30 minutno vadbo tri do štirikrat tedensko.
Zmanjševanje telesne mase oziroma hujšanje naj bo postopno
Hujšanje pri prekomerni telesni teži ali debelosti zagotovo ugodno vpliv na zmanjševanje dejavnikov tveganja, ki so ključni za razvoj kroničnih bolezni ter njihovih resnih zapletov.
